Sobotno Branje

Tokrat vam predstavljamo najnovejšo knjigo popotnice, novinarke in pisateljice Anje Kovačič Peter Opeka, ostani z nami. Kovačičeva je na Madagaskarju obiskala svetovno znanega misijonarja Pedra Opeko in napisala navdihujočo pripoved o velikem človekoljubu, ki na tem afriškem otoku že več kot 50 let uresničuje svoje poslanstvo in pomaga najranljivejšim – lačnim, revnim in brezdomnim, ki so izgubili človeško dostojanstvo. Knjga je zbirka ganljivih in pretresljivih zgodb ljudi, ki jim je slovensko-argentinski misijonar pomagal in še vedno pomaga in jim tako za vedno spreminja življenja in budi vero v upanje. Izšla je pri založbi Beletrina, uredila jo je Branka Fišer. O vsebini knjige se je Liana Buršič pogovarjala z njeno avtorico Anjo Kovačič, odlomke iz knjige je interperetiral Dejan Kaloper.

Tokratno oddajo Sobotno branje namenjamo poeziji, grškemu pesniku Nikiforosu Vrettakosu, ki je z zgodnjimi verzi v literaturo vstopil kot otrok, potem pa je s svojo poezijo beležil dogodke 20. stoletja, človeško tragedijo, ki so jo povzročile predvsem vojne, s pesmimi slikal naravo in z njimi gradil metafizične svetove in neprestano nagovarjal človeka. Čeprav pesmi posveča vsem bitjem, in je v liričnem središču tudi ljubezen, pa je tudi kritičen do nerazumnega sveta, kar zavije v metaforiko in simboliko. Prevod njegovih izbranih pesmi, ki so izšle v knjigi Moja zbirka, s podnaslovom Pesmi, 1933−1991, je opravila dr. Dragica Fabjan Andritsakos.

Naraščanje duševnih težav otrok in mladostnikov je žgoča družbena tema, ki pretresa ne le Slovenijo, ampak tudi številne druge države. Obdobje epidemije covida je, bi lahko rekli, sodu izbilo dno. Kaj se dogaja z mlado generacijo? Kaj vpliva na spremembe odraščanja, ki je prepredeno s stiskami, te pa mlade velikokrat porinejo celo v brezizhoden položaj? Socialni psiholog Jonathan Haidt, tudi profesor na Sternovi poslovni šoli Univerze v New Yorku, je eden najvplivnejših in najpogosteje citiranih družboslovcev našega časa. Njegovo najnovejšo knjigo Tesnobna generacija, ki razkriva povezavo med uporabo digitalnih naprav med mladimi in njihovim duševnim zdravjem, označujejo kar za sodobni manifest.

Stripovska biografija znamenitega filmskega režiserja, ki se je nad filmom najverjetneje navdušil prav med bivanjem v SlovenijiFritz Lang je slovit filmski režiser, čigar filmi, kot sta denimo znanstveno-fantastični Metropolis in psihološko napeti M - mesto išče morilca, so se vpisali v filmski kanon ter s svojim neverjetnim suspenzom in mračnimi podobami človekove narave zaznamovali svetovno nemo in zvočno kinematografijo. Kot mnogi veliki umetniki, pa Lang ni zanimiv le zaradi svojih filmov, ampak je v marsičem filmsko tudi njegovo življenje, polno vzponov in padcev, obarvanih tako z njegovim burnim značajem kot z dramatičnimi zgodovinskimi pretresi 20. stoletja. Ta Langova razburkana življenjska in ustvarjalna pot je nedavno našla mesto tudi v biografiji v stripu z naslovom Fritz Lang: Ljutomer-Berlin-Hollywood, ki je izšla v sodelovanju ZRC Sazu in Grossmanovega festivala, za tokratno Sobotno branje pa nam jo bo pomagal predstaviti avtor besedila in risbe tega biografskega stri

Svetovno znana in plodovita pisateljica je znanstvenofantastično delo o sanjani resničnostii, ki spreminja podobo časa v preteklosti in tudi v prihodnostii v življenju posameznika, ki se želi svoje sposobnosti in moči odrešiti, vendar je njegov dar zanimiv za nemoralnega človeka, katerega namen je, da bi si svet podvrgel in ga oblikoval po svoji zamisli, napisala že davnega leta 1971. V zamišljeni distopiji, ki jo je naslovila na prihodnost, je uganila kar nekaj reči, ki nas mučijo dandanašnji. Roman je obogaten z velikimi mislimi liretature in filozofije.

Ker je bil Prvi na terenu v Bohinju, smo v oddajo Sobotno branje povabili nekoga, ki sicer živi v Mojstrani, a se ima za Bohinjca. To je Joža Mihelič, profesor športne vzgoje, alpinist, naravovarstvenik, fotograf in turni smučar. Vprašaj goro so njegovi planinski spomini, v katerih so s pisateljsko žilico, ki so jo očitno – poleg alpinistične – imeli v njegovi družini, zapisani drobci iz njegovega otroštva in mladosti. V ospredju so odraščanje v Bohinju, sklepanje prijateljskih vezi, naklonjenost do gora in narave, spomini na prve pohodniške in alpinistične podvige ter ljudje, ki so zaznamovali njegovo življenje. Pred mikrofon je avtorja povabila Špela Šebenik.

Roman Ogenj pripoveduje zgodbo resnične osebe Štefke Cobelj, ki je kot kustosinja zaznamovala ne le ptujski kulturni prostor, ampak je njeno delo kot predstavnice Jugoslavije seglo daleč v tujino. Avtor Aleš Šteger je njeno življenje revolucionarke, ki pa nikakor ne najde prave umestitve v prostor, čas in dogajanje, mojstrsko oblikoval tudi v opis turbulentnega časa med drugo svetovno vojno in po njej. Ogenj, naslov romana, je metafora časa, nerazumevanja, praktično izbrisa ene najbolj kontroverznih osebnosti Ptuja, uničenja prizadevanj, znanja in ambicij. Je revolucija tudi tokrat požrla svojega otroka?

V romanu Doba supernove si kitajski pisatelj Liu Cixin zamisli usodni dogodek, ki obsodi na smrt vse, ki so starejši od 13 let. Kitajski avtor znanstvene fantastike Liu Cixin je na zahodu najbolj brani sodobni kitajski pisatelj. Zaslovel je z romanom Problem treh teles, po katerem so pri Netflixu lani posneli serijo. V omenjenem romanu, ki je prvi del trilogije Spominjanje Zemljine preteklosti, si Liu Cixin zamisli zanimiv nov pristop k temi apokaliptične grožnje obstoju človeštva, ki je nemudoma pritegnil pozornost širokega kroga bralcev. Tema apokalipse ga, na precej drugačen način, zanima tudi v Dobi supernove. Roman, ki je sicer izšel pred dobrima dvema desetletjema, je v današnjem času velikih političnih pretresov presenetljivo aktualen.Doba supernove je izšla pri založbi Sophia. Iz kitajščine ga je prevedel Andrej Stopar, spremno besedo je napisal Miroslav Griško.

Z romanom Milenij v Beogradu se pred bralci v 47 poglavjih razvija organizem mesta, ki so mu nekoč nadeli imena, kot so Rajsko naselje, Hiša vojn za vero in Vrata vojn Vladimir Pištalo, eden najbolj priznanih povojnih srbskih pripovednikov, ki je študijsko kar nekaj let prebival v Združenih državah Amerike, v katerih je predaval tudi tamkajšnjo zgodovino, na zgodovinskodokumentarni podlagi izrisuje biografijo mesta in ji dodaja mitske, fantazijske in sanjske vsebine. Prvoosebni pripovedovalec tako s kroniko mesta, zaznamovano s konci različnih obdobij, objavlja nekakšen dnevnik kolektivnih in individualnih usod. Čeprav med njimi iščemo portrete resničnih ljudi, so ti zabrisani v  meglene podobe duhov dvojnikov, vseeno pa se za nekaterimi liki skrivajo poteze znanih posameznikov in sledi avtobiografskih motivov iz pisateljevega življenja. Brezkompromisna zgodba o času in prostoru, konkretnem družbenem in političnem dogajanju, prijateljstvih, ljubeznih in vojni – tu

V tokratni oddaji Sobotno branje vam bomo predstavili esejistično zbirko Živalsko mesto s podnaslovom Eseji o popularni kulturi, zgodovini in čustvih, ki jo je pri svoji založbi No!Press objavila pisateljica, zgodovinarka in urednica dr. Manca G. Renko. Živalsko mesto je linearna, toda dramaturško sklenjena pripoved, kjer se v obliki kritičnih esejev prepletajo spomini, politična teorija, zgodovina popularne kulture, kritična analiza patriarhata, vpraševanja o vrednosti dela, pa brezkompromisen obračun s tradicijo ter pretresljiva razmišljanja o čustvih in travmi. Z avtorico Manco G. Renko se je pogovarjala Tita Mayer.

Novela nemškega nobelovca si za snov sicer jemlje čisto konkreten dogodek z Mannovega letovanja v Italiji sredi 20. let 20. stoletja, a pisatelj ta pripetljaj literarno obdela tako, da se besedilo navsezadnje bere kot zgodnje svarilo zoper fašizemNemškega nobelovca Thomasa Manna pri nas dobro poznamo, saj se zdi, kot da imamo vsa njegova resnično pomembna dela – pa naj gre za Smrt v Benetkah, za Čarobno goro ali za Doktorja Faustusa – že dolgo na voljo v slovenskem prevodu. Zato se zdaj, ko je na naše knjižne police prispela še Mannova daljša novela Mario in čarodej – v samostojni knjižici je v prevodu Sare Virk izšla pri založbi Goga –, implicitno vsiljuje misel, da to delo, če ga pač vse doslej nismo mogli brati v slovenščini, po umetniški plati najbrž že ne more biti prav posebej izstopajoče. A to, kot opozarja komparativistka dr. Seta Knop, ki je Gogini izdaji pripisala spremno besedo, preprosto ne drži; kot pravi naša sogovor

Kaj pa če so subjektivno intonirane religiozne pesmi, ki jih je svetnica pisala v 12. stoletju, morale počakati skoraj 900 let, da bi jih v roke vzeli bralke in bralci, ki jih naposled lahko razumejo v njihovi sporočilni polnosti?Tega bi sicer ne pričakovali nujno od svetnice zavetnice zeliščnih in dišavnih vrtičkov, toda Hildegarda iz Bingna, ki je živela v 12. stoletju, je brez najmanjšega dvoma ena najbolj izjemnih, nenavadnih in vplivnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Napisala je več pomembnih knjig s področij medicine in botanike. Bila je dovršena skladateljica sakralne vokalne glasbe. Predvsem pa je seveda bila mistikinja, ki je od najzgodnejših otroških let prejemala božanska videnja, ki jih je potem tudi zapisovala in v več obsežnih ter vplivnih delih na teološko izviren način komentirala, spričo česar jo je papež Benedikt XVI. jeseni leta 2012 celo povzdignil ob bok takšnim kolosalnim figuram, kot so sv. Avgu&

Kratkoprozna zbirka klasika sodobne svetovne književnosti bralkam in bralcem v izbrušenem slogu predstavi življenje v Mozambiku, kakršno je, ne da bi podlegla cenenemu eksotizmu ali afektiranemu folklorizmuLetos mineva 50 let, odkar se je Mozambik otresel portugalskega kolonialnega jarma in razglasil neodvisnost. Ob tej priložnosti smo se v tokratnem Sobotnem branju odpravili na literarno potovanje v jugovzhodno Afriko, da bi si pobliže ogledali 800 tisoč kvadratnih kilometrov veliko deželo ob Indijskem oceanu, kjer živi kakih 34 milijonov ljudi. To smo storili s pomočjo Znočenih glasov, kratkoprozne zbirke, ki jo je spisal in leta 1986 objavil Mia Couto, ki velja za osrednje ime sodobne mozambiške književnosti in enega največjih stilistov, ki danes ustvarjajo v portugalskem jeziku. Kako je skozi prizmo Coutovega pisanja torej videti življenje v Mozambiku, smo preverjali v pogovoru s Katjo Zakrajšek, ki je Znočene glasove prevedla za založbo LUD Literatura in jim pripisala spremno besedo. Foto:

Kakšen je portret jugoslovanskega voditelja, ki ga je v svoji biografiji izrisala ugledna zgodovinarka in predavateljica na univerzi Ludwiga Maximiliana v Münchnu?V nedeljo 6. aprila 1941 je okoli pete ure zjutraj Nemčija brez vojne napovedi silovito bombardirala Beograd. Druga svetovna vojna, ki je takrat sicer divjala že kako leto in pol, je tako zajela tudi Jugoslavijo in se, kot vemo, s porazom nacizma končala štiri leta pozneje. K zmagi antifašistične koalicije so seveda prispevali tudi jugoslovanski partizani, ki jim je poveljeval Tito, edini vrhovni poveljnik kake protihitlerjevske vojske, ki je ves čas spopadov ostal na vojnem območju. A zakaj danes govoriti o Titu? – Enega izmed boljših odgovor najbrž ponuja Marie-Janine Calic, ugledna zgodovinarka in predavateljica na univerzi Ludwiga Maximiliana v Münchnu, v svoji knjigi Tito, večni partizan, ki je v prevodu Majde Deutsch zdaj izšla pri Cankarjevi založbi. Kako je torej od blizu videti Titov portret, kakr&scar

Tokrat vam predstavljamo najnovejšo knjigo pesnice Mete Kušar, zbir esejev Abonma za poezijo, ki so izšli pri založbi Morfem, uredil jih je Tine Logar. Kušarjeva v esejih na svoj značilen, neizprosen in iskren način preizprašuje esencialna vprašanja, povezana s pesnikovim ustvarjalnim procesom ter položajem njegovega literarnega opusa v sodobni slovenski družbi in percepcijo njegovega dela v tako imenovani strokovni javnosti in celo med njegovimi umetniškimi kolegi. Kot so zapisali pri založbi, kritično ost namenja predvsem strokovno vse bolj nekompetentnim literarnim kritikom, univerzitetnim profesorjem, nagnjenim k nasilnemu predalčkanju umetnikov in njihovih del pa tudi založnikom, ki pri oblikovanju založniških programov ne znajo več ločiti zrna od plev, hkrati pa podlegajo pritiskom pričakovanega dobička. Posledice takih razmer so med drugim odprt prostor za institucionalizirane manipulacije z literaturo in bralci, ustvarjanje kvazikanona literarnih del, v katerem številni izvrstni pisatelji in pesniki o

»Rimski lirik Horacij je pred več kot 2000 leti postavil vrednoto življenja in njegovo enkratnost na prvo mesto. Vodilo Užij današnji dan, kot je vrhunski Kajetan Gantar prevedel carpe diem, in kot v drugačni obliki, pa vendar z istim sporočilom pojejo Joker out, je bilo moj spremljevalec po različnih krajih bivanja, vse od Arabije do Amerike.« Takole se glasi začetek zbirke esejev Svet je drugačen, ki je nedavno izšla pri založbi Buča in v kateri nas Mateja Gaber skozi humoren mozaik vtisov in zgodb iz krajev po vsej zemeljski obli popelje v svoje za običajnega Slovenca zelo razgibano in svetovljansko življenje. Knjigo, ki s svojo usmerjenostjo v svet deluje kot nekakšen kontrast popisovanju majhnega in idiličnega sveta prekmurskega otroštva iz njenega prvenca Svet, kot iz škatlice vzet, nam je v tokratnem Sobotnem branju pomagala predstaviti kar avtorica sama.

Glavni adut trilogije je neposrednost in prepričljivost, s katero avtorica predstavi res raznoliko paleto likov različnih družbenih razredov in pogledov na svet. Tako na svež in duhovit način ujame duha sodobne Francije. Vernon Subutex je nekdanji lastnik prodajalne plošč, ki pristane na ulici. V lasti pa ima videokaseto, na katero je njegov znanec in izjemno priljubljeni pevec posnel svoja poslednja razmišljanja pred samomorom. Vsebina teh posnetkov seveda zanima številne. A ko ga najdejo, se nič ne odvije v skladu s pričakovanji. Čeprav je sama zgodba mestoma morda nenavadna, vseskozi odlično funkcionira zaradi prepričljivosti, s katero so opisani različni ljudje in utemeljene njihove odločitve, ne glede na to, kako nenavadne so. Je tudi zgodba o potrebi po skupnosti in begu iz spon turbo kapitalizma.

Otroci so v sodobnih družinah središče sveta, verjetno bolj kot kadarkoli prej; tudi sodobne družbe so veliko preložile na ramena družin ...Če so oboji, otroci in starši, zbegani, potem bo vse rešila brezpogojna ljubezen - predvsem starševska - , je slišati ponavljajočo se mantro, potem ko starševska predanost in bolj ali manj dosledna vzgoja, tudi požrtvovalnost, obnemorejo ... Prav roman z naslovom Kako ljubiti hčerko razkriva pasti za starše, ki preveč ljubijo, za mamo, ki se povsem zlije s svojo občudovano hčerko. Odnos se vse bolj trga, vse do takrat, ko mlada, komaj odrasla hči, zapusti gnezdo in izgine. Zakaj? Knjigo je napisala izraelska pisateljica Hila Blum, iz nemščine pa jo je prevedla Kristina Jurkovič.

Pripoved o švicarsko-ameriški slikarki in borki za pravice severnoameriških staroselcev, ki pa se ne bere kot klasični zgodovinski oziroma biografski romanSodobni švicarski pisatelj Alex Capus – francosko zvenečemu priimku navkljub ustvarja v nemščini – je avtor, ki ga slovenski bralci in bralke že razmeroma dobro poznamo, saj smo, zahvaljujoč prevajalskim naporom Mojce Kranjc, v zadnjem desetletju ali malo več na svoje knjižne police dobili kar štiri njegove romane. Najprej je do nas dospelo delo Léon in Louise pa potem Švindler, špijonka in človek z bombo, nato Popotovanje v soju zvezd in čisto na koncu – to je bilo pred kakim mesecem ali dvema – še Susanna, ki je tudi sicer Capusov najnovejši roman. Vse te knjige so izšle pri Cankarjevi založbi in prav vse bi – vsaj na prvi pogled – lahko opredelili za zgodovinske romane. A Mojca Kranjc opozarja, da je na tej oznaki pravzaprav nekaj problematičnega, nekaj zav

Roman To objokovano telo - v izvirniku je izšel leta 2018 - je tretji del trilogije, ki je nastajala od leta 1988. V njem je pisateljica drobce avtofikcije, ki ni prvoosebna, pač pa je zgodba podana kot nekakšna samorefleksija z razdalje (z vidika drugoosebne pripovedovalke), vdelala predvsem v lik, ki ni v ospredju, čeprav so določene izkušnje prve zimbabvejske pisateljice, ki je izdala knjigo v angleškem jeziku, vpisane v podobo protagonistke romana.Ta se ukvarja predvsem s tem, kako osmisliti življenje v družbi neenakih možnosti, kako s končano visoko izobrazbo ubežati revnemu življenju vaške periferije, obogateti, zlesti iz depresivnih epizod, upleniti bogatega moža, postati uspešna v očeh svojih sorodnikov, se izviti iz zavisti do drugih, se otresti sramote, ker ni uspelo poseganje po sanjah obljubljenega življenja ... Njena spoznanja o družbi, lastni vrednosti in statusu, odnosih moški - ženska, beli - temnopolti, jo pahnejo v pesimizem in obup ... A smisel zanjo, ki je obtičala v