Sobotno Branje

Roman, ki je južnokorejsko pisateljico pred osmimi leti izstrelil med zvezdnice sodobne svetovne književnosti in torej v pomembni meri tlakoval pot njeni letošnji Nobelovi nagradiLetošnja Nobelova nagrada za književnost je šla v roke 54-letne južnokorejske pisateljice Han Kang, ki je švedske akademike prepričala, kot so zapisali, z intenzivno poetično prozo, ki se sooča z zgodovinskimi travmami in razgalja krhkost človeške eksistence. In kar velja za opus Han Kang nasploh, menda še prav posebej velja za roman Vegetarijanka, ki je v izvirniku izšel leta 2007, devet let pozneje pa je pisateljica zanj dobila mednarodnega Bookerja, dandanes najbrž najbolj prestižno nagrado za v angleščino na sveže preveden roman. To priznanje je Han Kang nemudoma izstrelilo med zvezdnice sodobne svetovne književnosti in torej v pomembni meri tlakovalo pot njeni Nobelovi nagradi. Nič čudnega, skratka, če imamo izmed vseh del, pod katere se je južnokorejska avtorica doslej podpisala,

Bosansko-ameriški pisatelj skozi zgodbo svojih staršev zarisuje življenjsko izkušnjo celih generacij ljudi, ki so odraščali v socialistični Jugoslaviji»Resnična zgodovina se vedno odvija na osebni ravni«, nekje v romanu Moji starši zapiše bosansko-ameriški pisatelj Aleksandar Hemon. In vendar - ali pa morda prav zato - se to njegovo delo, v osnovi osredotočeno na življenjsko zgodbo njegovih staršev, bere skorajda kot neke vrste emocionalni zemljevid celih generacij s področja nekdanje Jugoslavije, generacij, ki so doživele vzpon socialistične družbe, njen vrhunec in njen končni razpad, obeležen s krvavo vojno, ki je mnoge - med drugim tudi Hemonove starše - pregnala v izseljenstvo. Knjigo, polno tudi v našem prostoru še vedno marsikomu znanih spominov, hrane, glasbe in čustev, ki je nedavno izšla pri založbi Goga, nam bo za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka Irena Duša Draž. Oddajo je pripravila Alja Zore.   V

Silmarillion je epska predzgodba Gospodarja prstanov, ki govori o začetku sveta, rojstvu vilincev, o njihovem boju proti prvemu temnemu gospodarju.Angleškega pisatelja in izumitelja fantazijskega žanra J.R.R. Tolkiena skorajda ni potrebno posebno predstavljati. Verjetno ni človeka, ki ne bi vsaj slišal za Hobita in Gospodarja prstanov. A davno preden je v znamenitem romanu Gospodar prstanov strašni Sauron grozil, da bo ves svet prekril s temo, je prvi temni gospodar Morgoth prišel izjemno blizu uresničenju takšnega načrta in Sauron je bil tedaj le njegov služabnik. Silmarillion je epska predzgodba Gospodarja prstanov, ki govori o začetku sveta, o rojstvu vilincev, o njihovem boju proti temnemu gospodarju, da bi si povrnili dragocene dragulje, ki jih je ukradel, o prihodu ljudi in škratov in njihovih usodah. Silmarillion nazorno prikaže, kako neverjetno dovršen in domišljen je svet, v katerem živijo Tolkienovi junaki, svet, ki se po svoji kompleksnos

Kaj pomeni biti mlad? Kakšni so mladi danes in kako živijo? So res vsi razvajeni in imajo občutek, da jim stvari pripadajo? Ali pa uživajo brezskrbno študentsko življenje? Visijo na telefonih in se ne znajo več družiti v živo? Imajo številne duševne stiske? Mladi niso homogena skupina, gre namreč za demografsko skupino, ki ni naravna, kot na primer otroštvo ali starost. Družbene razmere so tiste, ki mlade delajo mlade. In te razmere so se v minulih desetletjih močno spreminjale. Kako je biti mlada oseba, še posebej, če nimaš finančne in čustvene podpore staršev? Romantične predstave o svobodnem in brezskrbnem študentskem življenju in mite o razvajenih in lenih mladih osebah uspešno podira romaneskni prvenec mlade pisateljice Liu Zakrajšek z naslovom Zajtrk prvakinj, ki je izšel v zbirki Prišleki pri založbi Lud literatura.

Roman o življenju družine Turbinovih v Kijevu, ki se je po ruski revoluciji znašel v kaotičnih razmerah državljanske vojneMihail Afanasjevič Bulgakov je eno tistih velikih imen svetovnega leposlovja, ki ga vsaj pri nas poznamo predvsem po enem njegovem delu, znamenitem romanu Mojster in Margareta. In vendar se je morda prav v minulih letih, v luči vojne v Ukrajini in povečanega zanimanja za zgodovino tega prostora, nekoliko več pozornosti usmerilo tudi na njegov drugi veliki roman Bela garda, v katerem Bulgakov opisuje mesec in pol življenja družine Turbinovih v Kijevu v burnih časih kaosa in državljanske vojne, ki sta sledila ruski revoluciji. Roman, ki je prav v tem kontekstu nedavno izšel pri Celjski Mohorjevi družbi, nam je za tokratno Sobotno branje pomagal predstaviti Sovretov nagrajenec za izjemne prevajalske dosežke Marjan Poljanec, ki je besedilo v slovenščino prvič prevedel pred 50-imi leti, za tokratno izdajo pa je prevod temeljito pregledal in prenovil. Oddajo je pripravila Alja Zore

Tokrat vam predstavljamo novo knjigo Irene Cerar, sicer avtorice priljubljenih družinskih pohodniških vodnikov po Sloveniji in zamejstvu (serija Pravljične poti). Tokratna pa je naravopis – Svetišča narave, sedem tednov vseživosti, kjer si je zadala prav poseben izziv, saj se je za sedem tednov odpravila v naravo, da bi vsakega od najbolj značilnih slovenskih habitatov izkusila na lastni koži. O tem iskrenem poskusu dialoga s pokrajinami, vidnimi in nevidnimi, zunanjimi in notranjimi, kot so zapisali pri založbi UMco, kjer je knjiga tudi izšla, se je avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala z Ireno Cerar.

Svež izbor iz obsežnega pesniškega opusa enega najbolj fascinantnih in kontroverznih Slovencev krepi vtis, da je bil v 20. stoletju prav Kocbek naš največji lirik 27. septembra je minilo 120 let od rojstva književnika, misleca, politika, enega izmed voditeljev Osvobodilne fronte, Edvarda Kocbeka. Kot prepričan kristjan, ki je bil v sporu s Cerkvijo, ter prepričan socialist, ki je bil v sporu s Partijo, je Kocbek zasedal nemogoče mesto v slovenski manihejsko strukturirani ideološki krajini, spričo česar se danes kaže kot eden najbolj fascinantnih, markantnih pa tudi kontroverznih Slovencev minulega stoletja. A bolj ko nas vznemirjajo njegove politične izbire oziroma odločitve, ki jih je sprejel v težkih letih pred, med in po drugi svetovni vojni, manj se – tak je vsaj vtis – zanimamo za tisto, kar je Kocbek sam štel za svoje bržčas najpomembnejše delo – za poezijo. Če namreč kolikor toliko zavzeto še beremo Kocbekove znamenite novele, zbrane v zbirki Strah in pogum

Constance Debre velja za eno najopaznejših sodobnih francoskih pisateljic, s svojimi tremi romani je dodobra razburkala svetovno literarno prizorišče. Njen avtofikcijski roman z naslovom Love me tender, v katerem tematizira večna vprašanja o ljubezni, medosebnih odnosih, materinstvu in družbenih normah, je eno najbolj znanih literarnih del v zadnjih letih. V slovenskem prevodu je nedavno izšel pri založbi No Press!. O romanu in avtorici je spregovorila dr. Manca G. Renko.

Tematsko raznolik roman enega najbolj markantnih ruskih pisateljev naše sodobnosti, ki literarno-kritično pisanje spretno spaja z elementi trilerja, kriminalke, fantastike in celo mitaŽe vse odkar je Nikolaj V. Gogolj sredi 19. stoletja napisal Mrtve duše, je v ruski literarni tradiciji prav posebej močna »disciplina« družbeno-kritično pisanje. In čeprav se je v zadnjih slabih dveh stoletjih vse v Rusiji nekajkrat obrnilo na glavo, se včasih zdi, da se pravzaprav ni spremenilo nič. Kakor je namreč Gogolj v svojem znamenitem romanu z izostrenim smislom za grotesko in absurd tematiziral pohlep in goljufivost, petolizništvo in vraževernost, posurovelost in brezvestnost ruskega človeka – posameznika ter ruske družbe kot celote, tako se zdi, da njegovi nasledniki v peresu še danes radi stopajo po gazi, ki so jo bile utrle Mrtve duše. Eden takih je slej ko prej tudi Aleksej Salnikov, čigar v Rusiji večkrat nagrajeni roman Petrovi v časih gripe je pred nedavnim iz&s

Najvišja turška gora Ararat, ki bi bila najvišja na stari celini, če bi bila Turčija članica Evropske unije, je mitska gora, na katero se lepi veliko dogem, povezanih z nasedlo Noetovo barko, hkrati pa so nanjo vezani tudi simboli armenske nacionalne in religiozne zavesti. Za Armence ima gora status pravega božanstva. Stoji na politično zelo nemirnem delu sveta. Za mnoge iskalce smisla in osebne, notranje vere, je tudi romarski kraj, avanturisti pa z vzponom nanjo želijo le potešiti svojo arheološko radovednost in se spopasti z uganko, kaj se skriva po pokrovom ledu, ki pokriva vrh. Tudi Frank Westerman, ki se je mesece dolgo pripravljal na vzpon, je iskal nekaj, kar bi ovrglo ali potrdilo njegova prepričanja in življenjski nazor. Pisatelj in nekdanji dopisnik iz Rusije je pri tem pred bralca nasul številne teme, ki so del njegovega izkušenjskega sveta ali pa se postavljajo kot vprašanja, ki jih pred slehernika postavljajo vedenje in znanje, zgodovina človeštva, kultura, arheologija, biblični spisi ali člov

Pravijo, da se od daleč nekatere stvari vidijo jasneje. S časovne oddaljenosti je nedvomno lažje razbrati ključne dogodke in trende, ki so pripeljali do današnjega trenutka. To je tudi osnovna ideja romana Kremeljski mag italijansko-švicarskega pisatelja Giuliana da Empolija. Kot namigne že njen naslov, nas knjiga popelje v ozadje burnega družbenega in političnega dogajanja v Rusiji, ki je na oblast pripeljalo Vladimirja Putina. O romanu Kremeljski mag, ki je izšel pri Mladinski knjigi, se je v oddaji Sobotno branje Nina Slaček pogovarjala z njegovo prevajalko, Janino Kos.

Skozi prizmo romana nemškega nobelovca, umeščenega v sredino 17. stoletja, ob konec uničujoče tridesetletne vojne, se pokaže, da sta jezik in literatura lahko poslednje vezivo družbe, ki se je raztreščila na tisoč koscevNemškega pisatelja Günterja Grassa, leta 1999 tudi prejemnika Nobelove nagrade za književnost, se je pri nas njega dni obilo prevajalo in bralo, v zadnjem času pa je, se zdi, interes za njegovo literaturo nekoliko upadel. Tako je bilo po izidu slovenskega prevoda njegovega poznega romana Po rakovo treba čakati kar 22 let, da je na naše knjižne police prišel kak nov Grass – in sicer kratek roman s konca sedemdesetih, Srečanje v Telgteju, ki je pri nas zdaj izšel pod založniškim okriljem Kulturnega centra Maribor. Pa vendar to ne pomeni, da nam Grass danes nima ničesar tehtnega več sporočiti; prav nasprotno. Srečanje v Telgteju – gre za kratek zgodovinski roman, umeščen v sredino 17. stoletja, ob konec uničujoče tridesetletne vojne med n

Prvo delo, ki ga je po prejemu Nobelove nagrade objavila poljska pisateljica, se bere kot feministična predelava Čarobne gore, znamenitega romana Thomasa MannaKaj je storiti pesniku, kaj je storiti pisateljici, ko enkrat prejmeta Nobelovo nagrado za književnost, priznanje, ki pač tako emfatično okrona ustvarjalni opus, da se zdi, kakor da mu pravzaprav pritisne dokončno piko, piko, po kateri je možen le še molk? – No, če je soditi po poljski lavreatki, Olgi Tokarczuk, ki je prejela Nobela za leto 2018, je edini možni odgovor tale: trmasto, nepomirjeno nadaljevati s pisanjem. In tako je predlani v Krakovu izdala Empuzij, ki se bere kot svojstvena predelava – predelava, ki feministično kritiko spaja z žanrom srhljivke ali grozljivke – Čarobne gore, znamenitega romana nič manj znamenitega nemškega pisatelja, prav tako nobelovca, Thomasa Manna. Kaj iz Mannove predloge je torej Tokarczuk ohranila in kaj vse je spremenila, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikro

Resnična zgodba znamenitega berlinskega bordela, v katerem so nacisti s pomočjo mikrofonov in izurjenih prostitutk vohunili celo za predstavniki lastnega režima, prihaja izpod peresa zgodovinarjev in novinarjev Nigela Jonesa, Ursa Brunnerja in Julie SchrammelKo pomislimo na nacistični režim, nam je seveda jasno, da ta grozodejstev ni zagrešil le nad judi in drugimi narodnostmi, ki so se znašle pod nemško okupacijo ali na bojiščih, ampak je moral biti tovrsten totalitarni sistem tudi močno notranje represiven in poln vohunjenja in nadzora lastnega prebivalstva. Verjetno pa naša domišljija ne seže tako daleč, da bi si predstavljali, kako nacisti v prisluškovalno središče spremenijo celo elitni bordel v Berlinu, v katerem skriti mikrofoni in izurjene dame vohunijo tudi za visokimi predstavniki nacističnega režima. Sicer resnično zgodbo, ki pa je zavita v meglico mitov in ugank, skuša razvozlati tudi knjiga Salon Kitty: seksualna zgodovina tretjega ra

Avtobiografija Jurija Součka, igralca in režiserja, je obsežna, zelo zanimiva, odslikava čas, v katerem je živel, razmere in okoliščine, ki so izrisale izjemno življenjsko zgodbo umetnika, njegovo zavezanost vsestranski življenjski energiji in seveda – gledališču. Ustvaril je približno 150 gledaliških vlog. Povezan je tudi z našo radijsko hišo, saj je delal na radiu, ko je bil ta še v povojih in skorajda brez tonskih posnetkov. Jurij Souček ima največji opus vlog v radijskih igrah med slovenskimi dramskimi igralci. Arhiv Radia Slovenija jih hrani več kot 650.

V tokratnem Sobotnem branju vam predstavljamo zbirko poezije Nora od Ljubezni, indijske mistične pesnice Lalle, ki jo je prevedla dr. Tina Košir. Uredil in oblikoval jo je Žiga Valetič, izšla pa je pri založbi Grafični atelje Zenit. O pesnici, mojstrici joge, razsvetljeni modrinji, ženski, ki je z osupljivo notanjo močjo strla okove družbenih pričakovanj in zaživela polno prebujeno, kot je v spremni besedi knjige zapisala Koširjeva, se je avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala s prevajalko. V oddaji lahko slišite tudi odlomke poezije, ki jo je interpretiral Renato Horvat.

V oddaji Sobotno branje se tokrat vračamo na začetek prejšnjega stoletja, v Rusijo, med tamkajšnje simboliste, predstavnike ruske literarne renesanse.   Predstavljamo roman Srebrni golob, ki ga je napisal Andrej Beli (njegovo pravo ime je Boris Nikolajevič Bugajev), pisatelj, ki si je zamislil trilogijo, a ga je raziskovalni duh literarnih inovacij prelisičil, tako da mu trilogije ni uspelo sestaviti in dosanjati. Beli, ki se je navduševal tudi nad mistiko in antropozofijo, še vedno pa se širijo govorice, da je Bulgakov lik Mojstra zasnoval prav po njem, se je prav zaradi psevdonima in svojih prepričanj znašel tudi na črnem seznamu represivnega stalinističnega sistema, vendar ga hujše kazni niso doletele. O Srebrnem golobu, ki naj bi bil prvi roman v načrtovani vrsti treh, tokrat Sara Špelec, prevajalka romana, ki je pri Sanjah v slovenščini izšel pred kratkim.  

Potopis po Latinski Ameriki, ki zavestno noče eksotizirati ali romantizirati krajev in ljudi, ki se s slovenskega vidika zdijo precej oddaljeniVse odkar je Goethe pred dobrima dvema stoletjema napisal in objavil svoje znamenito Italijansko potovanje, velja potopis za eno izmed najbolj uglednih, tako rekoč kanoničnih zvrsti evroameriške literarne tradicije. V ta prestižni kontekst se zdaj vpisuje tudi kritičarka in publicistka Mojca Pišek, ki je pod okriljem založbe Litera pred nedavnim izdala knjigo Globalni južnjaki, v kateri piše o Latinski Ameriki, kakor jo je izkusila v nizu potovanj, ki jih je opravila v zadnjih petih letih. Pa vendar to ni čisto klasični potopis; gre namreč za delo, ki zavestno noče eksotizirati ali romantizirati krajev in ljudi, ki se s slovenskega vidika zdijo precej oddaljeni. Zato se, ko piše, Pišek obilo sklicuje na teoretske koncepte in spoznanja, ki so v zadnjih nekaj desetletjih vzniknili v širokem polu humanistično-družboslovnih ved, od

Pisateljica Anja Mugerli je letos prejela nagrado kresnik za svoj roman Pričakovanja. Na knjižnih policah pa je že njena nova knjiga – zbirka kratih zgodb Plagiat, ki je izšla pri založbi Miš. Mugerli nas popelje v svet ženske intime skozi pester izbor ženskih odnosov v različnih življenjskih obdobjih. Sestra, hči, svakinja, vdova, stanodajalka, najboljša prijateljica. Z njimi izrisuje predanost, bližino, zaupanje, pa tudi osamljenost, nerazumevanje, zavist in predvsem izgubo. Z avtorico se je o njeni najnovejši izdaji in ustvarjanju nasploh pogovarjala Urška Henigman.

Roman sodobnega norveškega pisatelja, ki v marsičem spominja na potopis, se navsezadnje bere kot nekakšna meditacijo o nikoli razrešljivem razmerju med mirovanjem in gibanjem, med tesnobo, ki jo zbuja zlata kletka doma, in tesnobo, ki jo zbuja cesta, ki ne pozna koncaSaj drži, da je lani Nobelovo nagrado za književnost prejel pisatelj in dramatik Jon Fosse in da so drame Henrika Ibsena nenavadno pogosto predmet obravnave na maturitetnem eseju, a v splošnem vendarle lahko rečemo, da norveške književnosti bralke in bralci na Slovenskem ne poznamo prav dobro. No, ta bela lisa na našem literarnem zemljevidu Evrope se je pred nedavnim vsaj malo skrčila, saj je v prevodu Marije Zlatnar Moe pod okriljem založbe Beletrina izšla knjiga Peš (ali umetnost divjega in poetičnega življenja), pod katero se podpisuje danes 63-letni norveški pisec Tomas Espedal. Pričujoče delo se, kakor pravzaprav sporoča že njegov naslov, umešča v bližino potopisa. Tematizira pač izkušn