Nedeljski Gost Vala 202

Zgodovinar Hrvoje Klasić je nedavno v ljubljanskem kliničnem centru snemal nov dokumentarec z naslovom Titova Jugoslavija. Hrvaški profesor in raziskovalec veliko nastopa v javnosti, jasno in glasno razlaga novejšo zgodovino, s poudarkom na nekdanji skupni državi in Hrvaški. V kontekst postavlja tudi sedanje dogajanje, od rekordnega koncerta Thompsona v Zagrebu, vzpona nacionalizma na Balkanu, obletnice genocida v Srebrenici, dogajanja v Gazi … Pravi, da je med ljudmi zgodovina kot samopostrežna trgovina – mnogi s polic vzamejo le tisto, kar jim ustreza. Ob napadih na rodni Sisak je bil hrvaški prostovoljec, a zaradi kritičnosti do ustaštva danes pogosto prejema grozilna sporočila. Tudi o aktualnih zgodovinskih prelomnicah, vlogi in odgovornosti zgodovinarjev, motiviranju študentov, mentorstvu diplome pevca kultne skupine Zabranjeno pušenje.

Nina Rajić Kranjac je gledališka režiserka, ki je že v času študija naredila izjemen preboj in zelo zgodaj postala najbolj uveljavljena režiserka v slovenskem prostoru. Je tudi najmlajša predavateljica v zgodovini Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Skoraj vse njene uprizoritve so nagrajene, letos pa je tretje leto zapored prejemnica Borštnikove nagrade za najboljšo uprizoritev. Veliko pozornost ji je namenila tudi vodilna britanska gledališka revija The Stage in jo uvrstila med pet najbolj obetavnih mladih evropskih režiserjev.Foto: BoBo/Borut Živulović

Samostojna Slovenija, državne proslave, 55. člen ustave; njen amandma, ki bi preprečil izbris, če bi bil sprejet, a je za sprejem zmanjkal en glas; vojska, oboroževanje, referendum; sovražni govor in ustanavljanje četrte univerze.Nedeljska gostja je dr. Metka Mencin, socialna psihologinja, predavateljica, raziskovalka in aktivistka, ki se ukvarja z družbenimi neenakostmi, pravicami žensk, manjšin, spregledanih in zapostavljenih. Foto: Mateja Jordovič

Miha Lobnik je sociolog, prvi Zagovornik načela enakosti, ki opozarja na diskriminacijo v družbi, v kateri vsak peti vprašani meni, da je že bil diskriminiran. Kjer ženske na razgovorih za delo, tudi v javnem sektorju, še vedno dobivajo vprašanja o morebitnih načrtih za nosečnost in kjer vsi objekti v javni rabi še vedno niso prilagojeni gibalno oviranim. Z Miho Lobnikom, ki je med drugim ustanovitelj Legebitre in skupnostnega testiranja na HIV, se je tudi o tem, ali se je homofobija od takrat, ko je organiziral prvo Parado ponosa, spremenila, ter zakaj ni dovolj, da samo govorimo, da smo tolerantna in enakopravna družba, pogovarjal Gorazd Rečnik.

Jure Dolenec, tisti svetlolasi slovenski rokometaš, ki je zabil največ golov v zgodovini slovenske reprezentance, bil njen kapetan tudi ob polfinalu na lanskih olimpijskih igrah in je bil eden ključnih igralcev zadnjih petnajstih let. Po novem tekmovalni upokojenec, ki pa je že pred novim profesionalnim izzivom je Nedeljski gost na Valu 202.

Nedeljski gost je gledališki režiser, dramaturg in filozof Matjaž Berger, soustanovitelj in ravnatelj APT Anton Podbevšek Teatra v Novem mestu, profesor teorije gledališke režije na AGRFT-ju, velik pristaš Brechta, režiser, ki v svojih uprizoritvah poleg genialnih osebnosti iz zgodovine človeštva velikokrat artikulira vrhunske športnike in športne discipline. V okviru njegovega gledališkega ustvarjanja v APT gledališču so se zvrstili najrazličnejši koncepti, režije in spektakli. Matjaž Berger je prepoznaven tudi kot režiser treh proslav osamosvojitve Slovenije, poslovilne tekme košarkarja Jureta Zdovca, odprtja Gira d'Italia v Kranju, kar dvakrat je slavil tudi našega olimpionika Leona Štuklja.

Izolska maskota, ikona, legenda Drago Mislej Mef bo jeseni praznoval tričetrt stoletja – a nikar ne mislite, da kaže svoja leta. Ne po videzu ne po razmišljanju ne po obnašanju mu jih nihče ne bi pripisal. Večni novinar, neusahljivi besedilopisec, aktivni kulturnik in še marsikaj zraven – ni človek, ki bi ga lahko ujelo dolgočasje. Če ne gre drugače, bo pa domačo Ljubljansko ulico v Izoli - prepredel z vrvjo, na kateri plapolajo vse zastave sveta - in bo tako zelo ozka uličica nenadoma postala široka in svetovljanska. Ali pa se bo domislil Knjižnice pod glicinijo, kjer lahko vsak kaj čitljivega prinese ali odnese. Prav tam, kar na omenjeni ulici, med obiskovalci bifeja in sprehajalci, ga je Damjan Zorc povabil na pogovor. Foto: Jani Ugrin

Svoje poklicno življenje je posvetila razvoju vseživljenjskega izobraževanja in spodbujanju odraslih k nadaljevanju formalnega izobraževanja ali pa neformalnega bogatenja znanja s tečaji, delavnicami oziroma zelo priljubljenimi študijskimi krožki. Prepričana je namreč, da le znanje oziroma izobrazba človeku omogoča svobodo pri suverenem odločanju o svoji življenjski poti. Čeprav se zdi, da sistem ne želi vzgojiti celostno izobraženih državljanov, pač pa predvsem poslušne, ki se znajo hitro prilagoditi potrebam tistih, ki vladajo – na trgu dela ali kje drugje, razmišlja sogovornica. Mreža izvajalcev različnih oblik formalnega učenja za odrasle in vseživljenjskega za vse generacije je razpredena po vsej državi in daje priložnost za rast tudi ranljivim skupinam, ki sicer težje pridobivajo nove veščine. In nekateri uporabniki so s temi, praviloma brezplačno pridobljenimi novimi znanji, korenito spremenili svoja življenja, dobili zagon na prej nepredstavljive življenjske korake in postali tudi sami vzor d

Ste kdaj podvomili v to, ali sta kilogram ali pa meter, ki ju uporabljamo kot enoto, enaka kjerkoli po svetu? Ali pa v vesolju? Še stoletje in pol nazaj so različne enote vnašale hude konflikte in zmedo med ljudi in države, danes pa živimo v povsem drugačnem svetu. Prav v teh dneh zaznamujemo 150 let, odkar smo na svetu začeli vzpostavljati enoten sistem merjenja in dandanes za to, da so vse naprave umerjene pravilno, samo v Sloveniji skrbi konkretna množica ljudi. Kaj pomeni meriti zanesljivo – pa ne le v laboratoriju, temveč tudi v trgovini, na bencinski črpalki, v zdravstvu in sodobni industriji –, bo razložil tokratni nedeljski gost Samo Kopač, ki že poldrugo desetletje vodi Urad za meroslovje. O goljufivih pekih, kozarcih v barih, prakilogramih, prekratkih ravnilih v šolah in tudi o tem, ali obstaja kaj, kar se v resnici ne da izmeriti. Foto: Urad za meroslovje

Marko Mušič je arhitekt in akademik. Za njim je več kot 60-letni ustvarjalni opus. Še vedno vsak dan prihaja v svoj atelje v Stari Ljubljani, v hišo, kjer je nekoč živela pesnica Lili Novy. Z očetom je obiskoval Jožeta Plečnika, učil se je pri kultnih arhitektih. Ustvaril je številne javne zgradbe, kulturne domove in sakralne objekte, v samostojni Sloveniji se je proslavil z novo cerkvijo v ljubljanskih Dravljah in s spominskim parkom na Teharjah. Njegovi brutalistični arhitekturni motivi so bili razstavljeni v newyorškem muzeju sodobne umetnosti (MoMA) in se znašli v eni izmed ameriških TV-serij.Akademik rad igra na klavir, uživa ob cigarah, pomirja ga 10-kilogramski maček, ki pogosto počiva kar med skicami. Marko Mušič razmišlja o arhitekturi nekoč in danes, gradnji in rušenju, avtoritetah in kapitalu. Kritikah. Tudi o odstranitvi njegove ureditve notranjosti stare železniške postaje v Ljubljani in o tem, zakaj mora arhitekt hkrati stati na tleh in segati za oblaki.

Statistike, povezane z zdravjem in varnostjo kmetov in kmetic pri nas, so dramatične, uradne pa predvsem nepopolne. Kot pravi dr. Duška Knežević Hočevar z Družbenomedicinskega inštituta ZRC SAZU, so številke pomembno izhodišče. A ne kričijo. Zato je treba na teren. Že približno dve desetletji raziskuje počutje kmetov in kmetic na slovenskem podeželju. Kot antropologinja se v njihovo vsakdanjost ne vključuje le z opazovanjem – z njimi pakira moko, gre na žetev, k nedeljski maši, na veselico, ali pa ob slabi vremenski napovedi skupaj načrtujejo dan. Predvsem pa posluša in razpravlja, pri čemer se poskuša vživeti v pripovedi preučevane populacije. Opozarja, da so z vidika odločevalcev kmetje in kmetice danes predvsem izjemno sposobni podjetniki. Biti kmet ni zgolj poklic, je prepričana Knežević Hočevar, je način življenja, močna identiteta.

Ob dnevu upora proti okupatorju je Nedeljski gost kontroverzni slovenski poet, glasbenik in pisatelj, ki je občasno tudi filmski igralec, predvsem pa neuklonljiv upornik in po svojih lastnih besedah nagajivec Zoran Predin. Z njim se pogovarjamo o vzponih in padcih ter uspehih in spodrsljajih v njegovi več kot 40 let trajajoči karieri, ki jo v teh mesecih v slovenskih kinematografih celovito upodablja biografski dokumentarni film Praslovan. Pa tudi o prihodnosti, saj gre Zoranu “kopanje po preteklosti in navduševanje nad zlatimi časi” na živce.

Christian Moe je Norvežan, ki že 30 let živi v Sloveniji. Religiolog in prevajalec, ki je otroštvo preživel v Oslu, pa tudi Nigeriji, kjer so se novice o čarovništvu znašle na prvih straneh časopisov, in na Filipinih med Marcosovo diktaturo, verjame v razum, nekoliko manj pa v prihodnost prevajalskega poklica v obdobju umetne inteligence, ki si izmišlja tudi svoje bogove. Kako je na njegovo religiološko pot vplival Leteči cirkus Montyja Pythona, in o tem, kaj za veliko noč počnejo in jedo Norvežani, se je s Christianom Moejem pogovarjal Gorazd Rečnik.

Je ustanoviteljica in odgovorna urednica Časorisa, prvega spletnega časopisa za otroke pri nas, ki konec aprila zaznamuje deseti rojstni dan. V tem času se je uveljavila kot aktivna promotorka medijske pismenosti tako za otroke kot za odrasle. Sicer pa je po srcu še vedno novinarka, ki verjame, da lahko novinarke in novinarji spreminjajo svet na bolje. Nedeljska gostja dr. Sonja Merljak Zdovc govori tudi o problematiki medijskega poročanja o medvrstniškem nasilju. Zapiski:  Časoris, prvi spletni časopis za otroke v Sloveniji Kako govoriti o težkih in zahtevnih temah, ki se pojavijo v medijih, z otroki? Odzivi na pogovor, temo ali za ideje novih gostov: gasper.andrinek@rtvslo.si 

Zora Stančič spada med najbolj samosvoje in prepoznavne slovenske umetnice. V Mestni galeriji Ljubljana se z razstavo Dobro, da pogledi ne puščajo odtisov, prvič predstavlja s celovitim izborom svojih grafičnih del. Poleg grafike deluje še na mnogih drugih področjih kot so oblikovanje, arhitektura in film. Njeno poslanstvo pa je tudi delo s študenti na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer kot izredna profesorica vodi katedro za grafiko. Foto: Urša Premik

Njegov glas gotovo poznate, njegova besedila so vam znana, njegov notranji svet ostaja skrivnosten. Kdo je Tomi Meglič, ko ni pevec in kitarist zasedbe Siddharta? Kako so se njegove najstniške sanje, da bi bil »le« kitarist, spremenile v zvezdniško kariero? Eden redkih rokovskih zvezdnikov pri nas, je zelo iskreno spregovoril o izkušnjah, ki so ga izoblikovale, o hrepenenju, družini. Zase pravi, da je romantična duša, ki težko koga načrtno prečrta. S Tomijem Megličem se je v tednu, ko je minilo 30 let od prvega koncerta zasedbe Siddharta, pogovarjala Anja Hlača Ferjančič:

Verjetnost, da bi se najstnik brez končane srednje šole, ki je kot vojni specialec služil na bojni fronti, od tam za skoraj leto dni prostovoljno odšel v psihiatrično bolnišnico in kasneje v največje globine heroinske in drugih odvisnosti, kadarkoli lahko nadejal svetovno uspešne kariere, je bila tako rekoč nična.A Feđa Štukan je preživel vse, kariero v gledališču pa nadgradil s snemanjem filmov tudi v hollywoodski A produkciji z oskarjevci in največjimi zvezdami filmskega sveta kot so Colin Firth, Ben Kingsley, Gary Oldman, Tim Robbins, Benicio del Toro. Je igralec, ki ga je veliki režiser Terrence Mallick osebno prosil, naj sprejme vlogo v filmu, postal pa je tudi zvezda regijskih filmov in televizijskih nadaljevank. Spletel prijateljstva s člani skupine Iron Maiden, postal pilot, padalec in nato še pisatelj. Na nagovor Brada Pitta in Angeline Jolie je svojo zgodbo začel zapisovati z namenom, da postane filmski scenarij, a ker za snemanje še ni dobil prepričljive ponudbe, jo je p

Včeraj je praznovala svoj 85. rojstni dan – 8. marec je naš kolektivni in njen osebni praznik. Ne zameri, če jo kdo naslovi z "doktor" Ada Vidovič Muha, in dodaja, da smo kot družba včasih pretirano zavezani izrazu, pozornost pa bi si medtem bolj zaslužila vsebina.Med pogovorom jo je večkrat zaskrbelo, da nastopa ekspresivno, a zdi se, da to prej prispeva k njeni markantnosti in kaže na izoblikovano znanstveno držo. Spominjala se je njenega študijskega obiska Karlove univerze, kjer se je seznanila s tedanjim praškim jezikoslovnim krožkom, nato pa se v Ljubljano vrnila opremljena z modernim pristopom k slovaropisju in se zaposlila v Leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Sodelovala je pri oblikovanju koncepta prvega Slovarja slovenskega knjižnega jezika; je tudi soavtorica prvih treh knjig. Dalje jo je pot vodila v predavalnico, bila je prva predstojnica ljubljanskega Oddelka za slovenistiko. Njeni deli Slovensko leksikalno pomenoslovje in Slovensko

Nedeljska gostja doktorica Andreja Čerenak je doktorica biotehnoloških znanosti, ki raziskuje žlahtnjenje, biotehnologijo in genetiko rastlin na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije. Je tudi vodja Oddelka za rastline, tla in okolje ter izredna profesorica za genetiko na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. O slovenskem največjem izvoznem kmetijskem produktu hmelju, vrstah piva in brezalkoholnem pivu, najbližji sorodnici hmelja konoplji, ki jo prav tako gojijo na inštitutu, biorazgradljivih vrvicah, pa tudi problemu znanstvenih raziskav, ki se končajo s projektom.

Marko Lukić se je v plezanje zaljubil na šolskem izletu. V alpinistični odsek se je s trikom vpisal že pri 12 letih. Več kot četrt stoletja je bilo plezanje njegov način življenja: »Hvaležen sem, da sem izkusil kako je, ko v življenju za nekaj goriš in ne izgoriš.« V drugi karieri gradi hiše. Čeprav si ni predstavljal, da bo kdaj vodil družinsko podjetje, ga je oče le uspel prepričati. V poslu se odloča podobno kot v steni: »Tisto, kar se da izračunati, znajo izračunati vsi. Pomemben je občutek iz trebuha.« Marko Lukić, direktor družbe Lumar in menedžer leta, bo razkril, kaj je pri vodenju zanj največji izziv, kako razmišlja o nasledniku in zakaj ni postal gorski vodnik.