Nedeljski Gost Vala 202

Aleš Berger je francist in komparativist. Bil je novinar v kulturni redakciji takrat še ljubljanskega radia, med letoma 1978 in 2008 pa urednik za prevodno književnost pri založbi Mladinska knjiga. Uveljavil se je tudi kot gledališki kritik, predvsem pa kot prevajalec iz francoščine in španščine in nekoliko pozneje kot pisatelj in pesnik.Letos je prejel Arsovo lastovko za najboljšo kratko zgodbo. Queneaujeve Vaje v slogu (za prevod je prejel Sovretovo nagrado), pravi, so po eni strani svoboda, da se ne da ničesar do konca povedati, po drugi pa so rahlo grozljive v tem, da ene edine resnice ni. Paradoks je najbrž tudi to, da ga je španski kantavtor 20. stoletja, potem ko se je že odrekel svojemu delu, navdihnil k prevajanju srednjeveškega avtorja. In kakšna je razlika med prevajanjem in izvirnim ustvarjanjem kratkih in še krajših zgodb, kakšen je bil knjižni sejem nekoč in danes, in zakaj je razstava o njem v novogoriški knjižnici v znamenju Noči bliskov?

Ljudmil Dimitrov je bil dva mandata lektor bolgarskega jezika na ljubljanski filozofski fakulteti. Je profesor ruske književnosti na univerzi v Sofiji in prevajalec slovenskega leposlovja v bolgarski jezik. Najbolj je ponosen na prevod Prešernove Zdravljice, prevajal pa je tudi Ivana Cankarja, Zofko Kveder, Evalda Flisarja, Anjo Golob, Simono Semenič, Draga Jančarja ... Z ženo sta odkrila, da se v Jančarjevem romanu To noč sem jo videl pojavi tudi največja bolgarska pesnica Elisaveta Bagrjana, ki je imela tesne stike s Slovenijo. Kako je s kulturno izmenjavo med dvema slovanskima narodoma, o primerjavi življenja v Ljubljani in Sofiji, zakaj v Bolgariji in Sloveniji pada dež, vmes pa kiša. Tudi o filmu Sreča na vrvici, ki ga je Ljudmil Dimitrov gledal že kot najstnik.

Dejan Fabčič je zdravnik in paraolimpijec. Po bronasti kolajni v Parizu se mu je življenje obrnilo na glavo, a njegovo poslanstvo ostaja enako. Pomagati drugim in biti vzor. Je specialist interne medicine in vodja ambulante za bolezni ščitnice in diabetes v Novi Gorici. Športni fenomen. V Parizu je nastopil na svojih četrtih paraolimpijskih igrah in z Živo Lavrinc osvojil bronasto kolajno v paralokostrelstvu. Prej je tekmoval v plavanju in parakajaku. O parašportu, družini, zdravniškem poklicu pa tudi o zdravljenju sladkorne bolezni.

Nedeljska gostja je arhitektka Maruša Zorec, profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in vodja arhitekturnega biroja Arrea arhitektura. Maruša Zorec in njen biro Arrea arhitektura so znani po temeljito premišljenih in inovativnih prenovah historičnih objektov kot so Plečnikova hiša in Švicarija v Ljubljani, Vetrinjski dvor v Mariboru, zunanji oltar na Brezjah ali grajska pristava v Ormožu. Njeno avtorsko delo je tudi mednarodno prepoznavno, za svoj ustvarjalni opus je letos maja, v Dortmundu, prejela medaljo Heinrich Tessenow, ki jo postavlja ob bok največjim evropskim arhitektom. "S prenovo objektov sem začela čisto po naključju", pravi Zorčeva, ki je med ostalimi projekti, trenutno vpeta tudi v prenovo mariborskega Lenta.

Nedeljski gost Denis Jašarević ni nikoli razmišljal, da bi postal piranski ribič, je pa pred mnogimi leti razmišljal o karieri arhitekta. A ker je del generacije, ki je odraščala ob razvoju interneta, poslušala in ustvarjala glasbo, so se stvari obrnile drugače. Internet je kriv, da je njegovo glasbo slišala prava oseba in pred petnajstimi leti je Denis prvič odšel na koncertno turnejo v ZDA. Na odre je stopil Gramatik.

Pred dvanajstimi leti je z atletskih stez odtekel v zobozdravniško ordinacijo, a Matic Osovnikar še vedno ostaja najhitrejši Slovenec. Vrhunski atlet, sprinter, tudi finalist svetovnega prvenstva v kraljevski disciplini – teku na 100 metrov – danes doktor dentalne medicine, obuja spomine na uspešno športno pot, razmišlja o pasteh vrhunskega športa, o prehodu iz ene v drugo kariero, o adrenalinu, ki ga je treba najti nekje drugje, pa tudi o belih zalivkah, katerih cena dviguje prah. Na dan Ljubljanskega maratona se je v nedeljskem terenskem studiu Vala 202 Maticem Osovnikarjem pogovarjal Aleš Smrekar.

O znoju in solzah. Tistih v fitnesu in na nogometu, pa hkrati o onih, ki jih je komaj zadržal, ko je v tresočih rokah držal prvo slovensko knjigo. Zakaj je bil Koseski v svojem času veliko bolj kul od poštirkanega Prešerna in ali bi si nekoč želel biti omenjen v istem stavku z Ramovšem in Toporišičem. Pa seveda Fran, Franček in prihajajoča Franja, kakšen učitelj latinščine je bil, zakaj se je učil umetnih jezikov in - nenazadnje - o jecljanju, ki je del njegove javne podobe. Doktor Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, če omenimo samo njegov trenutno najvišji čin, je tokratni nedeljski gost.

Nina Gunde Cimerman je mikrobiologinja, Jesenkova nagrajenka za življenjsko delo, raziskovalka na področju ekstremofilnih gliv. Te rastejo pri nas doma - na marmeladi, na pršutu, njo pa je zanimalo, ali uspevajo tudi v naravi. Je vodja Katedre za molekularno genetiko in biologijo mikroorganizmov na Biotehniški fakulteti, razlaga o vse bolj prijateljskem odnosu s študenti, spominja se svojih začetkov in tudi otroštva, del katerega je preživela v Libiji. Spregovori o seksizmu v znanosti, frustracijah pri raziskovanju, estetiki gliv, njihovi uporabnosti v kmetijstvu in pri boju z mikroplastiko.

Samo še en mesec bo aktualni prejemnik Ježkove nagrade 2023 eden najbolj prepoznavnih glasbenih ustvarjalcev pri nas. Tomaž Domicelj je že skoraj 60 let na odrih in približno pol stoletja v naših zvočnikih. Vprašanje je samo, ali je bolj popularen ali bolj razvpit?Izbrane skladbe: Banane Ker te nima rad Kaj naj jem 7. oktobra 2024 vsi ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 70 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in povezava do brezplačnih vstopnic na POVEZAVI.

Najbrž knjige "Primer Anhovo", ki jo je Boštjan Videmšek označil za "eno najboljših domačih stvarnih knjig v zadnjih desetletjih" ne bi bilo, če ne bi Jasmina Jerant doživela tragične izgube brata, ene številnih žrtev bolezni, nastalih zaradi uporabe azbesta. Za dve leti se je preselila v najbolj prizadete kraje med ljudi, ki so še žive priče in vestni kronisti ene največjih okolijskih tragedij pri nas in spisala izjemno, z dokumenti in pričevanji podprto zgodbo o dobrem stoletju cementarstva v soški dolini, polni ne le azbesta, hrupa in prahu, pač pa tudi zavajanja, laži, pohlepa ter strokovnih napak ali bolje - kolaboracij. A ki je hkrati tudi zgodba o pomenu upora posameznika in skupnosti, žvižgaštva, aktivizma in vztrajanja pri skupnih ciljih in veri v družbeno dobro. Socialna pravičnost je vseskozi tudi rdeča nit njene študijske poti, od diplome v Ljubljani, magisterija na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti do doktorata, posvečenega univerzalnemu temeljnemu dohodku,

Kaj pomeni biti Rom? To je eno od vprašanj, s katerimi se je v življenju, ko je pri 13. letih izvedel, da je Rom, moral soočiti radijski in televizijski novinar in voditelj, avtor več knjig in predsednik Romskega akademskega kluba Sandi Horvat. Kako ga je življenje najprej moralo sesuti, da se je pobral, visoko izobrazil in postal predstavnik prve linije visoko izobraženih Romov, pa tudi o matriarhatu v njegovi vasi, medijskem poročanju in romskih vražah.

Esejistka, kolumnistka in novinarka Mojca Pišek v svojih delih večkrat samokritično posega v teme, ki v slovenski kolektivni zavesti zbujajo najrazličnejša čustva. Od osamosvojitvenega mita do jugoslovanskega socializma. Zadnja leta je preživela v Latinski Ameriki, kjer je odkrivala neslutene podobnosti z Jugovzhodno Evropo. O vsem tem, pa tudi o morju in domnevni mistiki Dravskega polja.

Slavko Gaber je bil šolski minister z najdaljšim, skoraj 10-letnim stažem. V njegovem obdobju smo dobili devetletko, šolski tolar, sekularno šolo. Še vedno je aktiven kot profesor na pedagoški fakulteti, s konkretnimi predlogi sodeluje pri partnerstvu za pravičen in kakovosten vzgojno-izobraževalni sistem. Kakšna je današnja šola, zakaj vlada pomanjkanje učiteljev, katere spremembe so nujne? "Razmere so težje kot v zdravstvu, moramo se zavedati, da v šolah ni čakalnih vrst, otroci so v razredu vsak dan, potrebujejo učitelja," pravi Gaber. Za vstop v vlado ga je pred tremi desetletji prepričal Janez Drnovšek, prepričan je, da v politiko ne smeš zaradi selfijev ali ker se ti potuje. Kako vidi sedanjega premierja Goloba? Tudi o časovni banki, izmenjavi zelenjave, poletnih pohodih s sinom in Kosovelu v kabinetu.

Kolesarji so zadnja leta v Sloveniji največji asi, sodijo med najbolj znane in prepoznavne javne osebnosti. Andrej Velkavrh je zagrizen kolesar. Širša javnost pa ga pozna po predpogoju za uživanje na kolesu, torej vremenu. In kaj je lahko na svetu hujšega kot to, da se meteorolog zmoti? Vreme napoveduje že štiri desetletja.

Se zavedamo, kako zelo pomembna je državna statistika? Se tega zavedajo predvsem tisti, katerih odločitve bi morale temeljiti tudi na statističnih podatkih in rezultatih raziskovanj? Aprila letos je Apolonija Oblak Flander postala generalna direktorica Statističnega urada Republike Slovenije (Surs). Že 25 let je zaposlena na Sursu in ima za seboj lepo kariero. Zase pravi, da je vključujoča, zahtevna, večopravilna, empatična in hkrati zelo stroga. Osemdeseta obletnica statističnega urada je bila povod, razlogov za pogovor z Apolonijo Oblak Flander pa je še veliko več.Prislunite tudi seriji oddaj, ki smo jo pripravili ob 80. obletnici Sursa: 1. del: Statistika je povsod okrog nas 2. del: O zgodovini in statističnem humorju 3. del: Statistika ni suhoparna in dolgočasna 4. del: O cenah in inflaciji 5. del: "Ferrari na kolovozu" 6. del: Popisovalec je pozvonil trikrat   Foto: SURS

Rok, Jure, Luka in Martin Jezeršek so solastniki družinskega podjetja, navdušeni jadralci in kolesarji ter ljubitelji dobre hrane. Ponosni so, da so razvili posel, ki sta jim ga predala starša in še bolj, da kljub zahtevnemu delu najdejo čas za druženje in da so kot bratje zelo povezani. Redko se v medijih pojavljajo vsi skupaj, Anja Hlača Ferjančič pa jih je ujela v Parizu.

Tik pred prvo obletnico zgodovinske naravne katastrofe, ki je lani v začetku avgusta opustošila velik del Slovenije, je nedeljska gostja Romana Lesjak, županja občine Črna na Koroškem. Spregovori o tem, kako poteka sanacija in obnova? Zakaj so od tehnične pisarne na terenu pričakovali več? Kako razume politiko? Jo kdaj, potem ko je na čelu občine že četrti mandat, prevzame tudi moč? Kako gredo skupaj nogomet, karate in poezija? Se boji prihodnosti in podnebnih sprememb? Jo je strah naslednjih mesecev? In zakaj še ne misli odnehati?

Nedeljski gost je Robert Lešnik, vodja zunanjega oblikovanja vozil prestižne avtomobilske znamke Mercedes-Benz. Pri nemškem avtomobilskem gigantu je sodeloval pri oblikovanju mnogih pomembnih, tudi kultnih avtomobilov. Z oblikovanjem avtomobilov se je želel ukvarjati že v mladosti, zato se je odpravil na študij v Nemčijo. Kot oblikovalec avtomobilov vedno razmišlja o naslednji generaciji vozil. Zdaj vozi električne avtomobile, ki lahko zvenijo kot vesoljske ladje. Verjame, da imajo avtomobili lepo prihodnost, ki pa naj bi bila v veliki meri električna.

Mohamed Jodeh je v prvi vrsti podjetnik. Že vse življenje se ukvarja s prodajo, uvozom in izvozom. Na nekaterih področjih je bil pionir in tako med prvimi začel z uvozom konzol za igranje videoiger ter kasneje toplotnih črpalk. Sicer pa je Mohamed Jodeh uglajen gospod, ki mirno pripoveduje svojo zgodbo ter predvsem skuša razložiti dojemanje položaja Palestincev. Rodil se je v Gazi. Tam preživel otroštvo, kot mladenič je prišel v Jugoslavijo, kjer se je šolal, zaljubil in ostal. Živel na Hrvaškem, ustalil se v Sloveniji. Večji del njegove ožje družine pa je še vedno v Gazi. Kljub temu, da jim je Mohamed Jodeh vedno na vsak način pomagal, jim zdaj ne more več, saj je to praktično nemogoče. Nedeljski gost Mohamed Jodeh odkrito spregovori o razmerah v Gazi, zakaj se zgodovina ponavlja, zakaj je “nikoli več” samo farsa in zakaj na območju, kjer živijo Palestinci, miru še dolgo ne bo.

Čeprav že dolgo živi na Danskem, je Zlatko Burić - Kićo prvi hrvaški igralec, ki je pred dvema letoma prejel nagrado za najboljšega evropskega igralca za vlogo v filmu Rubena Östlunda Trikotnik žalosti. Odraščal je v Osijeku, v času, ko so vsi poslušali punk in v kinematografih gledali filme z Jean-Paulom Belmondojem. Spominja se alternativne kulturne scene, ki se je oblikovala okoli eksperimentalne gledališke skupine Kugla glumište, prijateljstva z Markom Brecljem, igranja v svojem bandu Telepatska Internacionalna Grupa T.I.G., kuhanja sarme, glasnega poslušanja glasbe na radiu in čudenja nad tem, da ga imajo na severu rade tudi babice. Gostov glasbeni izbor: Marko Brecelj – Same prave stvari T.I.G. – Cykkel Sang Pere Ubu - Modern Dance