Komentar Tednika Druina

Različne so poti do srca, včasih do našega srca ne more niti Bog, kaj šele človek. Na drugi strani pa je potrebno le malo, včasih samo beseda sogovornika in prijazen nasmeh, in že se odpremo …Tako je svoje razmišljanje ob Tednu Karitas začel generalni tajnik Slovenske karitas Peter Tomažič. Celoten komentar je bil objavljen in si ga lahko preberete v tedniku Družina.

Teden zaporov tudi letos ni teden zapornikov, marveč vseh, ki jih v življenju kakorkoli prizadene hudodelstvo ali kazen, njihovih bližnjih in tistih, ki z njimi delajo.  

Ob praznikih vseh svetih in vernih rajnih se je znova postavilo vprašanje: kdaj bo 3.450 žrtev, izkopanih iz Jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu in »začasno« shranjenih v garaži kočevskega komunalnega podjetja, dobilo temeljno civilizacijsko pravico do groba na kraju, ki si ga zanje želijo njihovi svojci – v prestolnici slovenske države?Tako je svoje razmišljanje začel Bogomir Štefanič. V celoti ga lahko preberete na spletnih straneh katoliškega tednika Družina.

V začetku meseca novembra kristjani postanemo romarji. Romamo na pokopališča in grobove s svečami v rokah, s krizantemami v naročjih, s tiho otožnostjo v srcu in nepremagljivim upanjem v svojih molitvah.

Avtorica se osredotoča na naravne pojave, kot sta ogenj in dež, ter na izzive, ki jih prinašata. V svojem komentarju poudarja, da se oba pojava v današnjem času pojavita vse pogosteje, kar izziva strah in negotovost v družbi. Anja opozarja, da se ukvarjamo predvsem s posledicami, medtem ko resnični vzroki ostajajo skriti in neodpravljeni. Ta pristop vodi do kopičenja problemov, ki se sčasoma razvijejo v resne težave.Dotika se tudi širšega konteksta družbenih izzivov, kjer pogosto iščemo krivce, namesto da bi se osredotočili na izvor problemov. Anja izraža prepričanje, da nove zakonodaje in novice o rešitvah pogosteje delujejo kot zavlačevanje, kot pa resnično ukrepanje. S primeri iz področja izobraževanja opozarja na nujnost, da se z resničnimi vzroki težav spopademo na temelju, kar pa je pogosto zamudno in zahtevno.

Izmaličeno človeštvo potrebuje Jezusa, večno svežino. Prebudimo se, zapustimo lastno udobje in stopimo na pot oznanje­vanja.

Prebivalci Bejruta, ki so se 4. avgusta spominjali četrte obletnice uničujoče eksplozije v pristanišču, se zdaj pripravljajo na nov udarec usode. Čakajoč na rakete se pripravljajo tudi Izraelci. Večina jih poskuša nadaljevati z vsakdanjim življenjem, ob stalni zavesti, da se lahko v trenutku sesuje v prah.

Predvsem me je užalostilo, ko sem zraven čudakov, ki so slavili spolnost, perverznost in nažiranje, videl otroke. Kako nazoren prikaz tega, kar se nam dogaja!

Iz zapečka peči svoje dnevne sobe težko vidimo kam dlje kot skozi okno do sosedovega dvorišča. To velja tako za mnoge vernike kot tudi za mnoge duhovnike. Mnogi verniki in vsaj nekaj duhovnikov natančno ve, kaj bi moral narediti škof, da bi v nekem krajevnem občestvu bilo tako, kot je in morda še malo bolje.

Namesto resnih pogovorov smo deležni medijskega stampeda, lažnih novic in ustvarjanja videza idealnega zdravstva.

Dolga leta sem mislil, da lahko goljufam. Pa saj delam za Boga, sem si rekel in nisem imel ne tedenskega ne letnega postanka. Toda Bog ni zame naredil čudeža in spreminjal zakonitosti, ki jih je dal v stvarstvo.

Jezus tudi danes trka na srca določenih ljudi, da bi se odzvali njegovemu povabilu in v celoti posvetili svoje življenje oznanjevanju evangelija in vodenju krščanskih občestev.