Glasovi Svetov

V projektu Ultra so na Univerzi v Ljubljani raziskovali, kaj najbolj motivira študente in kaj je ključno, da s predavanj kar največ odnesejo. Tako so v predavanja naravoslovno-tehniških fakultet vnesli metode, ki jih bolje poznamo z nižjih stopenj izobraževanja: od ustvarjalnega giba, igranja vlog do uporabe različnih rekvizitov. Tako s pomočjo vprašalnikov kot s posebnimi senzorji, ki so beležili fiziološki odziv tako študentov kakor predavateljev, so sproti preverjali, kakšno je njihovo počutje, in ugotavljali, kateri so ključni pogoji za kvalitetno učenje – pa naj gre za zrak v prostoru, uro dneva, zasnovo predavalnice, pedagoški pristop in še marsikaj drugega.Do kakšnih spoznanj so prišli, so v tokratnih Glasovih svetov pripovedovali prof. dr. Gregor Geršak s Fakultete za elektrotehniko, doc. dr. Vesna Geršak in dr. Mojca Stojan Dolar s Pedagoške fakultete ter izr. prof. dr. Rok Kuhar z Akademije za likovno umetnost in obli

Zahvaljujoč dolgoletnim prizadevanjem škofa Jegliča je leta 1905 vrata odprl Zavod sv. Stanislava, ki je kot sploh prva srednješolska institucija pri nas dijakom omogočil maturo opravljati v slovenščiniČe je slovenščina prišla v osnovno šolo že za časa Marije Terezije, se je v srednji uveljavila pozno in le s težavo. Tako je prva gimnazija, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija pri nas dijakom na koncu ponudila tudi slovensko maturo, vrata odprla šele leta 1905. To je bil Zavod sv. Stanislava, ki ga je ljubljanska škofija na pobudo tedanjega škofa Antona Bonaventure Jegliča ustanovila v Šentvidu nad Ljubljano. Zapletov polno zgodbo o nastanku te institucije smo obnovili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Simona Malmenvalla, kustosa Slovenskega šolskega muzeja, sicer pa tudi teologa, rusista in zgodovinarja. Foto: učit

V tokratni oddaji Glasovi svetov govorimo o zgodovinjenju socialnega dela v Sloveniji in širše. Profesorica doktorica Darja Zaviršek iz Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani namreč prihodni teden pripravlja avtorsko razstavo o zgodovini socialnega dela v socializmu in onstran njega, ki bo na ogled v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani. Razstavo, ki nosi pomenljiv naslov »Socialno delo: prepotrebno in vedno nebodigatreba«, bodo odprli v torek, 30. septembra na Cekinovem Gradu v ljubljanskem Tivoliju. Še pred samo razstavo pa se z doktorico Darjo Zaviršek o zgodovini socialnega dela pogovarjamo v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo pripravlja Miha Žorž.

Dr. Gordon Neufeld, klinični psiholog, eden največjih mednarodnih strokovnjakov za razvoj otrok, v svoji knjigi Otroci nas potrebujejo piše o razliki med silo in močjo. Moč ne kot nekaj, ki hlepi po oblasti in povzpetništvu, temveč moč kot avtoriteta starševskega vzgajanja. Ki pa ne izhaja iz sile, prisile, temveč iz ustrezno usklajenega odnosa z otrokom. Torej v tem, da znamo pritegniti pozornost naših otrok, izvabiti njihove dobre namene, vzbuditi v njih spoštovanje in zagotoviti njihovo sodelovanje. Brez teh štirih sposobnosti nam preostaneta samo še prisila in podkupovanje. In zdi se, da v tem zeitgeistu kot starši in kot družba operiramo predvsem s slednjim. K temu dodajte še to, da je naša kultura prežeta z narcisizmom in spektakularnim. Hitreje, višje in močneje ni več le olimpijski moto, temveč postaja splošno gonilo kapitalizma. Lahko dodamo še lepše, bogatejše, glasnejše, boljše, učinkovitejše etc., skratka, borba za uspeh je ime igre, ki nam jo ponuja duh časa. Uspeh je imeti obilje vsega, hkrati

V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.Senožeče, nekdaj živahen trgovski kraj z mitnico, skozi katero so stoletja potovali z vprežno živino, konji, vozovi, natovorjeni z najrazličnejšim blagom, so pred časom dobile Muzej tovorništva in prevozništva.V trgovino so bili vpeti tudi kmetje, ki so se precej ukvarjali tudi z neagrarnimi dejavnostmi, s pridelki in izdelki pa niso oskrbovali le področja lokalne ekonomije, ampak so bili, tudi zaradi sezonskega dela, pripravljeni potovati dlje, kot si navadno predstavljamo. Gosti: dr. Aleksander Panjek, dekan Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, od koder prihajata Leonida Ravšelj in dr. Ines Beguš Bavcon, kustosinja v Goriš

Letošnji junij je bil najbolj vroč in suh mesec v zgodovini meritev v Sloveniji. Vročinski val je prizadel tudi mestno drevje – številna drevesa so ovenela, trava je bila ožgana od sonca, prebivalci pa so marsikje sami zalivali in prosili občine za ukrepanje. Prav drevesa, ki jih pogosto jemljemo kot samoumevni del okolice, so se izkazala kot ključna zaščita pred vročino, onesnaženim zrakom in posledicami podnebnih sprememb. O pomenu dreves in zelenih površin, nujnosti ukrepanja ter vlogi občin in prebivalcev smo se pogovarjali z dr. Majo Simoneti, krajinsko arhitektko in strokovnjakinjo z Inštituta za politike prostora. Tokratno oddajo Glasove svetov pripravlja Miha Žorž.

Nekateri so jo oklicali kar za kugo 21. stoletja. Pogovor z enim od najvidnejših slovenskih raziskovalcev sladkorne bolezni dr. Andražem Stožerjem.Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da po svetu že več kot 800 milijonov ljudi trpi zaradi sladkorne bolezni, ki je že zdavnaj dosegla epidemične razsežnosti. Zdravnik, predavatelj in raziskovalec prof. dr. Andraž Stožer v tokratni oddaji Glasovi svetov navkljub temu optimistično pravi, da je sladkorna bolezen obvladljiva ali celo ozdravljiva. Z raziskovalno skupino, ki jo vodi na Inštitutu za fiziologijo Medicinske fakultete v Mariboru, se pridružuje tistim strokovnjakom, ki želijo diabetes spoznati in ustaviti že v trebušni slinavki. Kako dr. Stožer vidi razvoj zdravil za sladkorno bolezen; od inzulina do učinkovitega in popularnega semaglutida?

Zakaj se zdi, da so prav ženske idealne nosilke progresivne, emancipatorne, inkluzivne politike, ki si prizadeva za osvoboditev Kurdistana, razdeljenega med Turčijo, Irak, Iran in Sirijo? Ko so ob koncu prve svetovne vojne države zmagovalke preurejale politični zemljevid Bližnjega vzhoda in na novo risale meje – v tem kontekstu sta slej ko prej ključno vlogo igrali Velika Britanija in Francija –, so na območju današnje jugovzhodne Turčije predvidele tudi možnost oblikovanja samostojne kurdske države. Potem pa je Mustafa Kemal Atatürk v brutalni vojni za neodvisnost, ki je potekala med letoma 1919 in 1923, uspel obrzdati kolonialne apetite evropskih velesil in Turčiji zagotoviti precej več ozemlja. Tako so se Kurdi, ko so se leta 1923 s pogodbo v Lausanni boji naposled končali, znašli pod oblastjo sicer sekularne, a izrazito nacionalistične vlade v Ankari, ki si je prizadevala iz vseh ljudi, ki so živeli znotraj meja novoustanovljene turške republike, zlepa ali zgrda nared

Fosilizirani ostanki bujnih gozdov na Antarktiki iz časov, ko so na planetu vladali dinozavri, nazorno pričajo o tem, koliko toplejša je bila Zemlja pred davnimi časi. Po drugi strani pa so zadnjih 2 in pol milijona let večinoma prevladovale dolge ledene dobe, s kratkimi vmesnimi toplejšimi obdobji, v kakršnem živimo zadnjih 12 000 let. Kaj je podnebno tehtnico nagnilo zdaj v eno, zdaj v drugo smer? Kakšne ekstremne dogodke lahko razberemo v geološkem zapisu planeta? Kaj nam konec koncev ta oddaljena preteklost lahko pove o dogajanju danes, pojasnjujeta klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije za okolje in geolog prof. dr. Andrej Šmuc z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Pogovor je bil premierno na sporedu v okviru oddaje Intelekta. Foto: Zemlja v času zadnje ledene dobi, umetniška upodobitev, Wikipedia

Več kot 1800 pisem zasebne narave, ki jih je v 30. letih 19. stoletja upokojeni oficir Franz poslal baronu Erbergu, nam odpira nov, dragocen vpogled v življenje kranjske aristokracije in najbogatejših meščanov LjubljaneV tokratni oddaji smo se podali na kakih 190 let dolgo potovanje v preteklost. Obiskali smo namreč Ljubljano, kakršna je bila v 30. letih 19. stoletja. Pri tem smo si pomagali s skoraj 2000 pismi, ki jih je med letoma 1832 in 1840 upokojeni oficir avstrijske vojske, stotnik malce nenavadnega imena Franc Franz, poslal enemu najbolj uglednih Kranjcev tistega časa, baronu Erbergu, ki je sicer živel na svojem posestvu v Dolu pri Ljubljani, v njih pa precej podrobno popisal utrip ljubljanskega mestnega življenja. Podobo našega osrednjega mesta, kakršna se dviga iz Frančevih pisem, so zdaj rekonstruirali naši zgodovinarji in zgodovinarke, svoje izsledke pa predstavili v intrigantnem zborniku Podobe bidermajerske Ljubljane, ki je izšel pri Založbi ZRC. In kakš

Kako so v socialistični Jugoslaviji vzpostavili kult Franceta Prešerna in preoblikovali pesnikovo prejšnjo podobo Verjetno ni pretirano reči, da je - vse odkar smo Slovenci skozi nacionalna gibanja druge polovice 19. stoletja sebe začeli razumeti kot narod s svojo lastno kulturo in identiteto - ključen del tega samopojmovanja tudi France Prešeren. Če se nam zdi danes skorajda samoumevno, da so imeli kulti velikih pesnikov močno vlogo pri širjenju nacionalnih idej, pa bi bil verjetno marsikdo presenečen, da je množično in organizirano čaščenje Prešerna na našem prostoru vrh v resnici doseglo šele kasneje, in sicer v socialistični Jugoslaviji, katere ideologija in materialna resničnost sta se vsaj na prvi pogled le malo skladali s svetom romantičnega pesnika iz prve polovice 19. stoletja. Kako je Jugoslavija slavljenje Prešerna uspela vpeti v svojo ideologijo in kako se je pogled na tega pesnika spreminjal skozi pol stoletja obstoja naše nekdanje države, s

In zakaj se celo danes še vedno zdi, da nam zgodba o metamorfozi Rima iz republike v cesarstvo, zgodba, v kateri nastopajo tako slavne osebnosti, kot so Cezar, Ciceron, Mark Antonij in Avgust, pravzaprav razkriva nekaj ključnega o nas samih, o družbi, politiki in identiteti Zahoda?Zdaj, ko je Donald Trump ponovno predsednik Združenih držav, se številni po svetu sprašujejo, ali so ameriški republiki šteti dnevi. A kako natanko republika propade? Kako družbeno-politične institucije, v katerih se politično lahko udejstvuje razmeroma širok krog ljudi, nadomesti režim, kjer se pravzaprav vsa oblast zgošča okoli enega samega človeka? Nemara najbolj znamenit primer take metamorfoze najdemo v starem Rimu, ki se je proti koncu prvega stoletja pred našim štetjem iz približno pol tisočletja stare republike preobrazil v imperij. Zato smo se v tokratni oddaji spraševali, kako in zakaj je rimska republika propadla? – Odgovore sta nam pomagala iskati dr. G

V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.Staroselci v amazonskem pragozdu bodo preživeli tudi posledice podnebnih sprememb, saj pravijo, da je najhujša katastrofa, ki jih je kdaj doletela, prvo srečanje z belim človekom Staroselska ljudstva po svetu – tudi v Braziliji in Kanadi –, ki so zaradi izkoriščanja, asimiliranja, uničevanja okolja in drugega podvržena kulturni in materialni degradaciji, izključevanju – med večinskim prebivalstvom se znova krepi tudi rasizem – se zavedajo, da spremembe v strukturah ekosistemov in v pisanosti biodiverzitete ne pomenijo le tveganja za njihovo preživetje in obstoj lokalnega življenja. Nenasitnost globalnega gospodarstva in vlaganja v gonjo po čim večji r

S kakšnimi vprašanji se je jugoslovanska komunistična partija soočala med obema vojnama in zakaj se zdi, da o njenem delovanju, preden se je na njeno čelo prebil Josip Broz Tito, ne vemo skoraj ničesar?Ko je bilo druge svetovne vojne konec, so, kot dobro vemo, oblast v Jugoslaviji prevzeli komunisti s Titom, Kardeljem, Đilasom, Rankovićem in še kom na čelu. Toda: od kod so se vzeli vsi ti ljudje, od kod so prišli na veliki oder zgodovine? – Prišli so, kajpada, iz gozdov, iz partizanov. Od kod pa so šli v partizane? In kako to, da so prav oni – in ne nemara kdo drug – v vojnih letih vodili upor proti okupatorju ter revolucijo? No, to pa je vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti, ne da bi si prej podrobneje ogledali zgodovino Komunistične partije Jugoslavije v medvojnem obdobju, zgodovino, ki smo jo večidel že pozabili, če smo jo, po pravici rečeno, sploh kadarkoli dobro poznali. Zdi se namreč, da vodilni ljudje v povojni partiji niso vselej hoteli na do

O zgodovini jugoslovanskih odnosov z evropskimi integracijamiČe si predstavljamo čas, ko smo bili še vključeni v socialistično Jugoslavijo, si težišče takratnih ekonomskih in političnih povezav našega prostora verjetno zamislimo predvsem na Balkanu, preko Gibanja neuvrščenih pa celo v množici afriških in azijskih držav v razvoju. Danes, manj kot 35 let kasneje, je jasno, da se je naš prostor gospodarsko in politično korenito preusmeril, leta 2004 je Slovenija postala članica Evropske unije, z drugimi državami te zveze pa poteka večina našega političnega usklajevanja in ekonomske izmenjave ter celo naše kulturne identifikacije. Trenutek v času, ko naj bi se ta preusmeritev začela odvijati, seveda praviloma vidimo v naši osamosvojitvi. Mnogo redkeje pa se zavedamo, da ta sicer res radikalna sprememba vendarle ni prišla iz nič in da je že sama socialistična Jugoslavija, v njenem okviru pa še posebej Slovenija, že prej gojila intenzivne

Ko razmišljamo o hladno-vojni Evropi, često razmišljamo o celini dveh polovic, med katerima tako rekoč ni bilo možno prehajati. A kako potem pojasniti, da smo v socialističnih časih Slovenci po nakupih redno hodili v Trst? »Od Szceczina na Baltiku do Trsta na Jadranu se je čez celino spustila železna zavesa.« Ko je Winston Churchill izrekel ta znameniti stavek – to je bilo med govorom, ki ga je britanski politik imel v ameriškem Misuriju marca leta 1946 –, je svet dobil priročno metaforo, s katero je bilo nenadoma moč nadvse elegantno, jedrnato povzeti posledice takrat porajajočega se ideološkega, geopolitičnega, vojaškega in gospodarskega tekmovanja med Združenimi državami ter Sovjetsko zvezo za življenje Evropejk in Evropejcev. A tovrstne, slikovite prispodobe menda nikoli niso brez pomanjkljivosti; bolj ko so namreč retorično učinkovite, večja je verjetnost, da bodo v slepo pego našega razumevanja sveta potisnile vsa tista dejstva, ki se pač ne prilegajo

O ljubezni, navezanosti in poželenju s piscem knjige Biologija ljubezni, nevroznanstvenikom Gregorjem Majdičem Svetovno znana antropologinja Helen Fisher je o ljubezni rekla naslednje: »Ko si zaljubljen, bi lahko storil tudi kaj norega. Za ljubezen živimo, ubijamo, zanjo umremo. Gre za zelo močan sistem v človeških možganih; pravzaprav za enega najmočnejših sistemov, ki je veliko močnejši tudi od strahu.« Kaj je ljubezen in čemu služi? Kakšna je njena kemija? Zakaj za ljubezen ni ključna privlačnost? Zakaj razhod s partnerjem sproži močno abstinenčno krizo? Kaj o ljubezni lahko sklepamo iz vedenja živali? Kaj pa, če je ljubezen zgolj neke vrste prevara? Na ta in še druga vprašanja odgovarja oddaja Glasovi svetov in njen gost predavatelj in raziskovalec, nevroznanstvenik prof. dr. Gregor Majdič z Univerze v Ljubljani.

Skorajda si danes ne zmoremo zamišljati prihodnosti, ki ne bi bila vsaj črnogleda, če že ne povsem apokaliptična. Na eni strani smo priča vse večji krizi demokracije in novemu razplamtevanju vojn, na drugi grozi velika podnebna in ekološka kriza, ki ji namenjamo vse manj pozornosti. A morda gre v obeh primerih tudi za krizo mišljenja. Nova spoznanja terjajo od nas drugačno delovanje, a teh sprememb očitno še nismo zmožni. Še vedno smo dediči tradicije, ki človeka postavlja na odlikovano mesto.Kako si odpreti nove poti v vse bolj krhajočem se svetu, ne da bi pri tem uničili dragocenih spoznanj preteklosti, raziskuje francoski filozof Baptiste Morizot v knjigi Neraziskano, ki je izšla pri založbi Krtina. Prevedel jo je Miha Marek, ki je gost tokratnih Glasov svetov. Foto: Anatomija simbioze umetnice Saše Spačal; avtor fotografije Miha Godec; objavljeno z dovoljenjem umetnice; motiv je uporabljen na naslovnici slovenskega prevoda knjige

O tem, kako se je na našem prostoru od sredine 19. stoletja naprej preoblikoval odnos do samomora ter kako je to vprašanje vpeto v širši kontekst preoblikovanja družbenih vrednot in političnih sistemovČloveške družbe so se zaradi človekove končne narave od nekdaj soočale s smrtjo. In vendar v njih praviloma posebno in velikokrat tabiuzirano mesto zaseda tista smrt, ki nastopi, kadar si človek odloči sam vzeti življenje. Čeprav gre za izrazito osebno dejanje, pa se to vedno vpenja tudi v širšo družbeno resničnost. V različnih kulturah, kontekstih in časovnih obdobjih se pogled na samomor lahko zelo razlikuje, prav zato pa zgodovina obravnavanja tega dejanja jasno odseva tako vrednote in mišljenje kot tudi strahove in predsodke vsakokratne družbe. V tokratnih Glasovih svetov bomo govorili o tem, kako so na so na našem prostoru na samomor gledali in ga obravnavali od sredine 19. stoletja do konca 20. stoletja. Kako so to dejanje, prej videno kot greh in zločin, začeli obravnava

Vladavina Marije Terezije v naše kraje ni prinesla samo krompirja in splošne obvezne osnovne šole, ampak je položila tudi temelje moderni državno-upravni administracijiČeprav je Avstro-Ogrska razpadla že pred več kot stoletjem, v naši zgodovinski zavesti menda še vedno živo vztraja notranje protisloven spomin na habsburško birokracijo. Uradniki, ki so služili dvojni monarhiji, tako veljajo za sicer obupno toge, stroge in neživljenjske, no, po drugi strani pa naj bi vendarle bili osebno pošteni, nepodkupljivi in torej nepogrešljiv porok reda in družbene stabilnosti v heterogeni državi. A kdaj natanko je to uradništvo zavzelo osrednje mesto v funkcioniranju habsburške monarhije? Iz katerih družbenih slojev se je kadrovsko popolnjevalo? S kakšnimi osebnimi pričakovanji in ambicijami so ljudje stopali v birokratsko-administrativne službe? Katere so bile ključne ideje in vrednote, ki so habsburške uradnike pri delu vodile? To so vprašanja, ki so